Erasmus + Never Lose Your Soul: Življenjska izkušnja izven zlate kletke
Afrika. Uganda. Ekvatorialni pas. Jezero Bunyonyi. Za turiste: eksotična celina, raj na zemlji.
Za (pre)mnoge domačine: preživetje in boj z revščino. V okviru E+ projekta Never Lose Your
Soul, ki ga je vodila Zdenka Keuc, smo poskušali spoznati oboje. Z lepše plati je šlo zlahka.
Lepot in neokrnjene narave je veliko. Tudi drugega nasprotja je veliko in naši dijaki so lahko
spoznali oboje. Ni nam šlo samo za spoznavanje. Aktivno smo se spoprijeli z željo po
spremembah na bolje. Ugando in jezero Bonyonyi smo z dijaki II. gimnazije obiskali dvakrat.
V tem nismo bili sami, v Ugandi so se nam drugič priključili projektni partnerji iz Romunije.
Stik smo navezali prek slovenskih zdravnikov, Alenke Košir Strdin, ki že vrsto let opravlja
svoje poslanstvo na jezeru s 27 otoki. Njihova prisotnost ni permanentna, njihov učinek pač.
Pogoji so se tudi zaradi njih med lokalnimi prebivalci zelo spremenili. Na pobudo domačega
aktivista Asiimwe Ronald, ki je kasneje celo ustanovil šolo in je sedanj ravnatelj. Šolo, ki
otrokom nudi obrok hrane. Mogoče edini. Ta jih privabi in nato se lahko začne pouk s 40
otroki v »učilnici« velikosti dnevne sobe. Za znanje, boljše jutri, morebitni odhod. Okolica
jezera je za mnoge edini prostor za časa življenja. V njem je cenjena voda, za njih tudi pitna.
Jezero je hkrati eno redkih, ki ni okuženo s parazitom šistomiazo. Uganda ima veliko vodnih
virov, a jezero Bunyonyi je celo pitno. Vsaj za domačine. Da bi voda dalj časa ostala pitna
smo uredili vodni filter.
Domačine smo z jezerom poskušali povezati še prek plavalnih tečajev, saj so strme brežine
tudi smrtna nevarnost. Šola je plavanje (adaptacija na vodo) celo uvedla v njihov šolski
vsakdan. Tudi zaradi prevoza, ki je večinoma s čolni. Plačali smo tudi drevo in jim pomagali
narediti čoln-drvaka. Naše spalnice so bile v prinešenih šotorih, ki smo jih na koncu pustili za
ureditev »nove priložnosti«. Ponuditi prostor turistu ali prostovoljcu, ki jih je želel obiskati. S
tem pa možnost pridobiti sredstva za preživetje. Upajmo, da nismo prinesli zraven tudi
onesnaženja. Poskušali smo jih ozavestiti, da je plastika vir dolgotrajnega onesnaženja. Tudi
njihovega vira pitne vode.
Med prebivalce smo prinesli stotino ščetk za zobe. Dva mlada nadobudna študenta medicine
pa sta širila pomen dentalne higiene za zdravje. Prav tako sta predstavila zaščitna sredstva za
spolno življenje, ki je še vedno tabu tema, hkrati pa vir mnogih okužb.
Karkoli smo jim ponudili, dobili smo več. Predvsem smo se zavedali, da smo prišli iz »zlatih
kletk«, ki jih imamo doma. Širili smo tako zunanja kot tudi notranja obzorja. Mnogokrat smo
bili tudi »Unplugged, but connected«, kot je bil naslov drugega obiska: manj civilizacije, a bolj
povezani. Velika celina in velika izkušnja. V dveh letih smo tam preživeli skupaj mesec dni.
Izkušnje za vedno.
Matjaž Vehovar, učitelj spremljevalec
