Letošnji umetniški del Prešernove proslave v Narodnem domu je pripravila mlada režiserka Živa Brumen iz 4. f, ki je vsa 4. leta obiskovala pevski zbor. Svoj glasbeni izbor je zato v izhodišču naslonila na zborovsko glasbo. Izbrala je dve ljubezensko-poetični uglasbitvi Kosovelovega besedila: Pa da bi znal (R. Brisotto) in Romanco (A. Makor), saj letos obeležujemo 100. obletnico smrti večno aktualnega pesnika Krasa. Pesnika vizij. Povezala jih je z drobci iz ljubezenskih besedil ameriške pesnice in romanopiske Slyvie Plath.

V projekcijah Živa Brumen mozaično nariše naravo, s plesno improvizacijo ustvari travnik, na njem natrga šopek različnih cvetlic ter posuje semena, iz katerih zraste jablana. Ta se postavi kot sinonim za drevo spoznanja. Jabolka na njej namreč predstavljajo življenjske priložnosti/možnosti, ki se nam ponujajo in ki jih je treba utrgati, pa vendar ne moremo ugrizniti v vsa jabolka na drevesu, saj nam vsa tudi niso namenjena, kar povzroča neke vrste eksistencialno stisko. Nekatera jabolka so za nas celo strupena in lahko povzročijo izgubo lastnega jaza do te mere, da pademo v nezavest. Pri ponovnem iskanju prave zavesti avtorica ugotovi, da ogledalo nikoli ne kaže pravega jaza, da je bistvo očem nevidno in da se moč skriva v povezani skupnosti. Ker zagovarja kolektivno, na koncu odpoje z dekliškim pevskim zborom, ki je s prof. glasbe Leo Gačnik vrhunsko naštudiral izjemno Makorjevo Romanco.

Živa Brumen v svojem govoru izpostavi, da je mozaik zavesti neskončen. »Prva neskončnost, ki jo spoznamo, je števna in jo zapišemo z odprtim intervalom od minus neskončno do plus neskončno. Druga je neštevna. Ne znamo je zapisati, lahko pa jo ponazorimo z umetniškim ustvarjanjem, ki je neskončno že od pamtiveka in ki se neprestano veča, razteguje in širi samo vase v čisto vsaki smeri. Prav to počne zavest. Vsak njen košček se deli še na milijone koščkov, ki med seboj tvorijo mozaik. Mozaik, ki je fluiden. Ki je živ. In je neskončen. Ko zapleše ena izmed njegovih ploščic, zaplešejo še sosednje. Med seboj se tudi premikajo. A ne glede na to, na katerem mestu so, bodo vedno sestavljale enako sliko, saj mozaik nima določene geografske sredine ali kompozicije, po kateri bi se moral ravnati. Vsak njegov del je samo svoje jedro. Pa vendar drug brez drugega ne zmorejo.« 

Umetniški del proslave so soustvarili: Zoja Dragovan, Blaž Kolar, Nika Kocbek, Vita Pavšič, Nikolina Dobrijević, Vito Bejat, Matic Vrabič, Zaja Postružnik, Isidora Dinić in Matic Novak pod mentorskim vodstvom prof. Tine Mojzer ter pevski zbor s profesorjema Leo Gačnik in Viljemom Babičem.

Slavnostni govornik, ravnatelj dr. Marko Jagodič, je v svojem govoru kritično izpostavil, da v zadnjih letih opažamo trend, ki nakazuje, da zanimanje za pravo umetnost pri mladih peša, kar je najbrž povezano z instant vsebinami, ki nas obkrožajo na družbenih omrežjih, ob koncu pa poudaril, da je vesel, da v teh okoliščinah Druga vendarle ostaja svojevrstna kulturna oaza, saj šola ponuja številne možnosti za umetniško izražanje (muzikal, gledališče, pevski zbor, orkester, likovne delavnice, fotografski krožek, video vsebine …). Na likovnem, literarnem, fotografskem, plesnem in glasbenem področju je skupno nagradil 14 dijakov.

Celoto podelitve sta povezali Maja Pisnik in Teja Pivec, vmes pa smo prisluhnili zimzeleni Robežnikovi pesmi Mlade oči, ki jo je vrhunsko odpela Zaja Postružnik ob klavirski spremljavi Matica Vrabiča.

Vsem ustvarjalcem iskreno čestitamo!

Tina Mojzer, prof.

Foto: Matevž Rudl, prof.