Prešernova proslava s podelitvijo Prešernovih nagrad za leto 2022/2023
SENCA JE GLOBINA VSEGA, KAR SMO
Letošnja Prešernova proslava je razprla vprašanje, kaj je senca in kako posamezniki vzpostavljamo odnos z lastno in s tujo senco. Mlada ustvarjalka Doroteja Drevenšek se je pri idejnem izhodišču naslonila na razmišljanje italijanskega lutkovnega režiserja in scenografa Fabrizia Montecchija, ki je senco kot projekcijski fenomen pogosto raziskoval, nazadnje v predstavi Virginia in volk, ki jo je režiral v LGL. Proslava nam razkrije, da je v sencah prisotna ekologija gledanja oziroma gledanje na stopnji nič, ki pravzaprav omogoča, da gledalec vidi v globino, torej tja, kjer je doma resnični pomen stvari. Zato v senci, ki paradoksalno projicira le črno figuro, nujno vidimo več. Gre za projekcijski fenomen, ki svet prevaja in ga ponovno vrednoti.
Filozofske razmisleke o globini sence sta interpretirala Tin Šoškič in Katarina Berčič, podeljevanje Prešernovih nagrad pa sta koordinirala Lara Podgoršek, prekaljena voditeljica s smislom za interpretacijo, ter Matic Mohorko, ki se je na velikem odru Narodnega doma preizkusil prvič.
Sandy Cizej, lanskoletna in letošnja nagrajenka Prešernovega natečaja, je za ta namen pripravila peščene, vodne in na folijo risane umetniške projekcije, ki so zaradi svoje organskosti delovale sveže. Avtorica jih je projicirala s pomočjo grafoskopa, in sicer tako da je podobe ustvarjala sproti, pred gledalci.
Senčni plesni del proslave je izrisal silhuete plesalk, ki so pri izvedbi morale biti izjemno natančne. Koreografijo so oblikovale dijakinje Lara Podgoršek, Nuša Petek, Nuša Pečovnik Wutt in Katja Možič iz III. gimnazije Maribor.
Ker sence polarizirajo svetlobo in temo, so dijaki, ki vzporedno obiskujejo jazz, izbrali zimzelen komad Billa Witersa Ain’t No Sunshine. Doroteja Korpič, Jaš Heler in Ela Skale so poskrbeli za instrumentalno izvedbo v sencah, zato se nas je glasba toliko bolj dotaknila in nam še dolgo odmevala v ušesih.
Nagrajenci Prešernovega natečaja v šolskem letu 2022/2023 so:
Nagrada za poustvarjalnost: Doroteja Drevenšek
Fotografija:
Vinci Oblak (prva nagrada)
Vid Koren, Živa Potisk (druga nagrada)
Tian Strmšek, Filip Kores (tretja nagrada)
Glasbeno ustvarjanje:
Ana Dvoršak (druga nagrada)
Razpad sistema (druga nagrada)
Iza Korpar, Jaš Heler, Ela Falež, Nuša Ornik, Ela Žagar (tretja nagrada)
Literarno področje
Doroteja Drevenšek, Nuša Ornik (prva nagrada)
Iza Korpar (druga nagrada)
Jona Novak (tretja nagrada)
Likovno ustvarjanje
Sandy Cizej (prva nagrada)
Ana Koletnik (druga nagrada)
Mara Škerlak Marič (tretja nagrada)
Lara Kapun, Tija Rutar, Lea Dermota, Sandy Cizej (pohvale)
Vsem nagrajencem iskreno čestitamo!
Naj nas vodi misel Žive Potisk, slavnostne govorke letošnje proslave: »Nikoli ne bomo mogli razumeti lastne neskončnosti. Ta misel je strašljivo veličastna. Zanima nas, kaj je za zidovi. Kot magnetna sila nas privlači radovednost do širšega sveta – umetnost je tista, ki nam jih pomaga preplezati. Pomaga nam vzpostaviti harmonijo med notranjim in zunanjim, znanim in neznanim, zavednim in nezavednim. Umetnost nas poveže z drugimi in poskrbi, da se ne razblinimo v osamljeni predanosti številkam, ki nam ne omogočajo avtentičnosti ali izražanja ali človeškosti. Zato jo potrebujemo. Potrebujemo umetnost, da nas povleče iz udobja sprejemanja navidezne identitete, ki nam jo dodelijo številke. Upam, da se nikoli ne bomo zaljubili v svoje zidove. Ta zaljubljenost bi zatrla magičnost lastnega izražanja in odkrivanja tisočerih različic sebe. Takrat bi izgubili zanimanje za svet na drugi strani zidov in naša želja bi bila, da jih nikoli ne zapustimo. To bi bil trenutek, ko bi resnično postali številke, in to bi bila naša kazen.«
Tina Mojzer, prof.